Ajda ne vsebuje glutena, zato jo lahko uporabljajo tudi bolniki s celiakijo. Ajda vsebuje kakovostne beljakovine, ki imajo primernejšo sestavo kot beljakovine mesa, mleka ali soje. V primerjavi z drugimi žiti ima ajda sorazmerno več nerazvejanega škroba amilaze, ki je osnova za počasno prebavljive in manj prebavljive oblike škroba, kar je zelo pomembno za bolnike s sladkorno boleznijo, ker tako škrob, oziroma sladkorji škroba, počasneje, bolj enakomerno in postopoma prehajajo iz prebavil v kri. Ajda ima v primerjavi z drugimi žiti več balastnih snovi, ki varujejo prebavila pred rakom in drugimi boleznimi. Ajdova moka je sorazmerno bogata s cinkom, ki ga naš organizem nujno potrebuje za delovanje nekaterih encimov in uravnavanje naših genov. V živilih rastlinskega izvora je premalo cinka, ali pa je le ta težko dostopen. Navadno ga je več v morski hrani. Slovenska ajda je s cinkom celo malo bogatejša kot druge ajde, npr. kitajska ali japonska. Na sploh velja , da je v temni ajdi več mineralnih snovi, vključno s cinkom, kot v svetli. Ajda vsebuje še nekaj bakra in magnezija. Vsebnost selena v ajdi pa še ni raziskana. V semenih je nekaj rutina, največ pa ga je v zelenih delih rastline. Rutin je najbolj pomemben za popravljanje škode na kapilarah (propustnost). Lajša pa tudi tegobe visokega krvnega tlaka. Posebno pozornost je potrebno posvetiti pripravljanju testa iz ajdove moke, saj se rutin hitreje razgrajuje pod vplivom encimov. Na razgradnjo pa vpliva tudi predolga izpostavljenost svetlobe in previsoka temperatura.